Nemčija, leta nič

»V filmu Rim, odprto mesto (Roma città aperta) sem obravnaval okupacijo svetovno znane prestolnice, središča krščanstva – šlo je za neposredno pričevanje o stvareh, ki sem jih sam videl in doživel –, v filmu Paisà pa sem govoril o osvoboditvi. /…/ Mislim, da sta mi ostali dve veliki temi sodobnega pomena; obe izhajata iz izkušnje vojne, ki jo je vsak narod doživel po svoje: prva je jedrsko bombardiranje Japonske, druga pa uničenje Nemčije. Kot Evropejec sem izbral temo zasedene Nemčije in posnel Nemčijo, leta nič. Zaradi različnih razlogov mi še ni uspelo, da bi se lotil filma o atomski bombi.Za glavni lik Nemčije, leta nič sem izbral otroka, da bi poudaril kontrast med miselnostjo generacije, rojene in vzgojene v nekem specifičnem političnem ozračju, ter miselnostjo starejše generacije, ki jo predstavlja Edmundov oče. Dvanajstletni Edmund je prototip nemškega otroka, ki je preživel katastrofo svoje države. Nisem prepričan, ali vzbuja sočutje ali grozo, in tega niti ne želim vedeti. Skušal sem – pod vplivom močnega umetniškega čustva – upodobiti resnico. Čeprav sem si zgodbo o Edmundu in njegovi družini izmislil, je podobna zgodbam večine nemških družin. Gre torej za mešanico resničnosti in fikcije, h kateri sem pristopil s svobodo, ki je privilegij vsakega umetnika. Ni dvoma, da bodo vsi nemški otroci, ženske in moški v mojem filmu prepoznali vsaj delček lastne življenjske izkušnje.Da bi sestavil igralsko zasedbo, sem prečesal berlinske ulice v iskanju ljudi primernega videza. Fanta, Edmunda, sem odkril v cirkusu, kjer se je rodil in preživel vse življenje. Starega očeta sem našel, ko je sedel na stopnicah doma za ostarele; po naključju je bil v začetku 20. stoletja igralec v nemih filmih. Sestra je pritegnila mojo pozornost, ko je z izrazom vdanega obupa na svojem lepem obrazu stala v vrsti za hrano; bila je baletna plesalka, ki je preživljala sebe in mater. Nacistični brat prihaja iz ugledne akademske družine; gestapo je zaprl tako njega kot njegovega očeta. Poleg teh glavnih igralcev sem med svojimi pohodi našel še generala Wehrmachta, nekdanjega rokoborca, profesorja književnosti in umetnostne zgodovine, lepo manekenko ter skupine fantov in deklet, ki so se dolgočasili na berlinskih ulicah. Skoraj nihče od njih še nikoli prej ni igral – a vsak človek lahko igra, če je le v domačem okolju in dobi naravne replike.Med snemanjem na ulicah Berlina me je presenetilo, kako ravnodušni so bili ljudje. V New Yorku, Londonu, Parizu ali Rimu sta filmska kamera in snemalna ekipa za mimoidoče pravi magnet. Zdelo se je, da Berlinčane zanima le dvoje: hrana in preživetje. Mislim, da je to posledica poraza, ki je v zgodovini brez primere in je popolnoma uničil moralo vsega naroda.Ko smo v Berlinu končali s snemanjem zunanjih prizorov, smo se s francoskim vojaškim vlakom odpeljali v Rim. Pogoji, v katerih smo tam snemali interjerje, so bili v primerjavi s skoraj neznosnim neudobjem snemanja v razrušenem Berlinu naravnost razkošni. Nastanitev je bila primerna, obroki, ki jih je delno zagotavljal Vatikan, pa so bili odlični. Mnogi nemški igralci se niso želeli vrniti v opustošeno domovino. Ker pa so imeli le začasne vizume, niso mogli zakonito ostati v Italiji, zato so se razbežali po podeželju, upajoč, da se bodo izognili policiji. Nekaterim je res uspelo pobegniti, mnoge pa so ujeli in poslali domov.Večina Nemcev, ki si je ogledala moj film, se je odzvala tako, kot sem pričakoval – negativno. Zgodba se jim je zdela preveč pesimistična. Nekaj pa jih je bilo le pripravljenih sprejeti njen mračni realizem. Številni člani igralske zasedbe so bili po ogledu filma zgroženi nad tem, pri čemer so nevede sodelovali. Edmund je po dolgotrajnem naporu, ki ga je zahtevala vloga, zbolel in moral za nekaj tednov v bolnišnico.Pri snemanju Nemčije, leta nič je bil moj cilj isti kot pri vseh filmih, ki se jih lotim. Resnico sem želel prikazati točno tako, kot jo je videla kamera. Film je namenjen gledalcem po vsem svetu – tistim, ki imajo srce, sposobno ljubiti, in um, sposoben razmišljati.« – Roberto Rossellini