Hči tovarne

Delo ima svoj ritem, telo se mu prilagodi. Hitrost stroja, akrobacija rok, vonj, hrup, temperatura prostora. Z leti delo postane telesno znanje. Telo ne misli, ve. Tovarna ne proizvaja zgolj izdelkov. Proizvaja navade in organizira življenje. Vstopi v dom, določa urnike, priporoča dopust in se počasi ugnezdi v spomin. Generacijski, kulturni, snovni, telesni. Kdaj se izmena konča?

Hči tovarne se vrača v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas pospešene industrializacije, množičnega zaposlovanja in vse večjega vstopanja žensk v industrijsko delo. Delavka postane ena ključnih figur modernizacije med proizvodno linijo in gospodinjstvom, emancipacijo in novo obliko discipline. Industrija je obljubljala boljšo prihodnost, njena sedanjost pa je temeljila na natančno odmerjenem času, ponavljanju ter prilagajanju telesa hitrosti in zahtevam proizvodnje. Ritem dela ni ostajal za tovarniškimi vrati. »Tudi če je bilo težko, je bilo potem doma še težje. Samo delo, vedno hitenje, vedno hitenje.«

Predstava skozi industrijska okolja tega časa odpira vrata intimni izkušnji vsakdana, prežetega z delom. Je kolaž različnih plasti spomina in izkušenj: pogovorov s tovarniškimi delavkami nekdanje Mehanotehnike v Izoli, raziskav, ki jih je avtorica Silvia Viviani nadaljevala med rezidencama v Avignonu in Soveratu, ter njene lastne izkušnje odraščanja v industrijskem okolju. Dokumenti, pričevanja in osebne zgodbe se srečujejo v raziskavi načinov, kako delo oblikuje telo, vsakdan in intimno življenje ter kako dolgo njegov ritem vztraja po koncu izmene.

Med kraji in spomini se ponavljajo isti motivi. Smrad, pôt, kolajne, umazanija, obljube, nesreče. Nekje in nekoč se je industrijska prihodnost raztezala 640 metrov daleč v morje, drugič in drugod ob reki zraste šola. Pomol, ki naj bi spremenil prihodnost mesta, danes stoji v vodi kot ostanek obljube, ki se ni izpolnila. Kovina rjavi, kopanje je prepovedano. V učilnici okna popokajo in šola se sprazni. Dovolj je bila ena iskra.

Ali imaš rada bistro juho?
Ali znaš plavati?
Kdaj si nazadnje videla utrinek?
Ali rada hodiš v krogu?
Ali imaš rada ognjemete?
Ali veš, katera tovarna je najbližje tvojemu domu?
Ali rada potuješ z vlakom?
Ali sanjaš?

Zahvala sogovorkam in sogovorcem: Albina, Andrea, Antonio, Boleslav, Daniela, Fabio, Francine, Franck, Graziella, Igor, Jefel, Louis, Marica, Maurizio B., Maurizio C., Mirjana, Nadine, Sandra, Slavka, Virginio.
Zahvala organizacijam: Dom Upokojencev Izola, Mairie de Monteux, Les Foyer des Têtes Blanches - Ville de Monteux, Dinamica Packaging, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Associazione QuarantasetteZeroQuattro

Silvia Viviani je igralka in avtorica ki močno verjame v gledališče kot družbeno orodje.
Rojena je leta 1988 v Italiji, študirala pa je v ZDA in Evropi, kjer se je osredotočila na eksperimentalno gledališče. Od leta 2012 nadaljuje svojo umetniško pot v Sloveniji, kjer sodeluje pri različnih projektih tako znotraj gledališča kot v javnem prostoru. Fleksibilnost pri prehajanju med različnimi slogi, jeziki in kulturami bogati njeno umetniško raziskovanje, ki temelji na terenskem delu in antropološkem raziskovanju.

"Velika industrija je zato v nasprotju s človeško naravo in telesnim razvojem; če se ne izvaja premišljeno in skrbno, povzroča širjenje rahitisa, slabokrvnosti, odtujenosti od družine in domovine, moralnega propada ter degeneracijo celotnega prebivalstva."