Sen

Leta 1941, v času, ko je Evropa sanjala o svobodi, sta bili mesti Čačak in Užice v zahodni Srbiji svobodni. V osvobojenih mestih dekle (Olivera Katarina) in mladenič (Ljubiša Samardžić) sanjata o lepši prihodnosti, a vojna sanje grobo prekine. Nemci spet napadajo, partizani se umikajo, mrtvi stojijo na straži. A sanj ne moremo ubiti.

Najimenitnejši trenutki filmske poetike Puriše Đorđevića so tisti, ki združujejo nezdružljivo: Sen se dogaja v resničnem zgodovinskem okviru, jeseni 1941 na ozemlju partizanske Užiške republike, avtor pa realni okvir še podpre z arhivskim videogradivom in avtentičnimi avdioposnetki. A v danem trenutku se zavemo, da so zgodovinski okviri, pa tudi vsa dejstva in dogajanje v Đorđevićevi tetralogiji potopljeni v nadrealno atmosfero, z nenavadno, sanjsko osvetljavo.